A.G.BREGAR:
POSVETUJTE SE!

Pred uporabo natančno preberite navodilo. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. 
Tako je pisalo na gosto potiskanem listu papirja, ki mi ga je stara babnica molila pred nos. Da ja ne bi spregledal tega pomembnega nasveta, mi ga je še posebej podčrtala s prstom. Imela je debele nagubane členke in umazan noht. V obraz je bila sivo bleda, iznad vrečastih podočnjakov pa je vame vrtal jezen pogled. 
Bil sem čisto posran. Od kod se je vzela? Kako je prišla noter? Kaj naj naredim? 
»Vidite kaj piše tukaj?« je zahreščala. Imela je hripav glas dolgoletnega kadilca.
»Vidim,« sem rekel in upal, da me ne bo izdal tresoč glas. Kako za vraga je prišla noter?!? »Piše da morate prebrati navodilo …«
»Sem ga že prebrala,« me je prekinila, »pa nisem čisto nič razumela. Same čudne besede so notri, ne vem za koga sploh pišete ta navodila!«
»Gospa, jaz …«
»Zdaj sem pa tu,« je pribila.
Debelo sem jo gledal. Čez njena ramena sem s kotičkom pogleda zaznal, da žaluzije na vhodnih vratih niso spuščene. Majk, jebemti! Rekel sem mu, naj zapre vrata in spusti žaluzije, dobro vem, da sem mu to rekel! Sam sem šel od okna do okna in zagrnil vsako od njih, vzel sem si čas, ker si je za nekatere stvari treba vzeti čas, brez pardona, dame in gospodje, njemu pa se je tako mudilo do predalov, da niti vrat ni zataknil! Glavo mu bom odtrgal! Čreva mu bom izpulil skozi …
»Zdaj sem pa tu!« je ponovila starka pred pultom s povzdignjenim glasom.
Nerazumevajoče sem jo pogledal. Kaj naj naredim?! Postajalo mi je vroče.
»Prišla sem se posvetovat,« je hripnila. »Moj zdravnik danes ne dela, pa sem prišla na posvet s farmacevtom.«
»Ampak ---« Skoraj bi zinil, da tudi farmacevt danes ne dela, a sem se ugriznil v jezik. Stojim v lekarni na notranji strani prodajnega pulta – torej sem farmacevt. Logično. Farmacevt je za pultom, torej farmacevt dela. Fak! – ne le da stojim tukaj, celo pogovarjam se s stranko!
Pogledal sem za pult, kjer je kak meter od mene na tleh sedel Majk. Pult je bil visok in širok in Majk je bil zanesljivo skrit za njim. Odprl je enega od predalov v spodnjem delu pulta in je brskal po pisanih škatlicah zdravil. Veselo se je zahahljal proti meni in mi pomežiknil; videti je bilo, da se silno zabava. 
»Posvetujte se torej z mano,« je zahtevala stara onstran pulta.
»O čem?« sem bleknil.
»O tem zdravilu,« je rekla in iz velike temno rjave torbice potegnila škatlico nekakšnih tablet. »Tole je za želodec,« je povedala, »ampak to seveda veste. Zdravnik je rekel, naj jemljem po eno tableto trikrat na dan po jedi, ampak jaz jem samo dva obroka dnevno. Že dvajset let ne jem večerje, ker potem slabo spim. Slabo spim tako ali tako, zato jemljem tudi tablete za spanje, ampak če jem večerjo, tablete za spanje ne primejo in spim še slabše. Tole tableto za želodec sem zato zvečer pojedla kar tako, brez tistega po jedi, ampak je potem delovala … no, ja, zelo močno odvajalno. Zelo močno. Saj to niti ni tako napačno, mi vsaj zjutraj ni bilo treba jemati svečke, kajne, ampak pri mojih letih vseeno ni prijetno nenapovedano dobiti odvajala, ker ne morem hitro tekati. Pa še tableta za spanje je delovala, ker prej nisem večerjala … Če pa zvečer ne vzamem tablete za želodec, se mi ves dopoldan prav nemarno spahuje in to je še posebej zoprno ob nedeljah, ko grem k jutranji maši. Danes, sredi pridige--- Prav nerodno mi je bilo! In zdaj se hočem o tem posvetovati!«
Nizko za pultom je nekaj prhnilo: Majk se je valjal po tleh, se držal za trebuh in se trudil smejati se potiho. Meni ni bilo do smeha. Začel sem se potiti.
»Uh, gospa, ne vem če vam bom lahko pomagal,« sem rekel.
»Tu piše, naj se posvetujem s farmacevtom,« je pomahala proti meni s svojim listom papirja. 
»Ja, okej, ampak vseeno je to bolj vprašanje za zdravnika,« sem jo skušal odpraviti. »Jutri bo gotovo v službi, pojdite do njega.«
»Jaz se hočem posvetovati zdaj.«
»Ja, okej, ampak … veste, lekarna je zaprta. Danes je nedelja.«
»Kako zaprta? Vrata so odklenjena in vi ste tu. Lekarna je odprta in jaz potrebujem posvet.«
Saj. Vrata so odklenjena, žaluzije niso spuščene, jaz stojim za pultom, Majk bo pa najebal. Samo da se znebim te babnice in njenega posvetovanja, pa bo Majk videl, kaj pomeni najebati. Poškilil sem proti njemu. Hotel sem ga scvreti z besnim pogledom, a je bil obrnjen stran. Videti je bilo, da ga moj pogovor s starko ne zanima več, odprl je naslednji predal in brskal med zdravili. Še dobro, da vsaj hrupa ne zganja.
»Ja, okej,« sem rekel čez pult. »Kaj pa če bi šla k maši popoldne, ko se vam že neha rigati?«
Stara me je zaprepaščeno pogledala. Očitno ni pričakovala takega nasveta. Od kod naj vem, kakšne jebene nasvete delijo naokoli jebeni farmacevti? Tole se sploh ne bi smelo dogajati! Že to, da se sploh pogovarjam z njo, je dovolj, da mi plešejo vsi živci in da se mi kotalijo potne kaplje po hrbtu, ne pa da se bom ubadal še z njenim nočnim šprintom do školjke in nazaj.  
»Kaj ste rekli,« je vprašala nejeverno.
Hudič serje na kup, pravijo, in problem nikoli ne pride en sam. Zato niti nisem bil hudo presenečen, ko so se odprla vhodna vrata in je do pulta prikorakal mozoljast najstnik. Videti je bil neprespan, kot da bi pravkar šele prišel s sobotne zabave. Kar je zelo verjetno tudi držalo.
»Kaj bi rad?« sem siknil proti njemu. 
Živčno je s pogledom poblisnil proti starki, ki ga je gledala neodobravajoče namrgodena, in se sklonil nad pult. Pravzaprav je moral stopiti na prste, da je bilo vsaj približno videti kot da se sklanja nad pult, ampak to je bilo čisto v redu – vsaj ni mogel videti Majka, ki je za pultom sedel na tleh in žvečil nekakšne tablete. Skoraj so mi klecnila kolena, ko sem to videl.
»Kondome,« je rekel smrkavec.
»Pojdi ponje na črpalko,« sem odvrnil.
»Črpalka je predaleč, ni časa. Zdaj je vroča, če bom izgubljal čas, si bo premislila.«
Pogledal sem čezenj. Na pločniku pred steklenimi vhodnimi vrati je stala v črno oblečena koščena punca približno istih let kot mozoljavi žrebec pred mano. Vijolično pobarvane lase je krasil zelen pramen. Roke je imela zatlačene v žepe jakne, besno je mlela žvečilni gumi in nezainteresirano zrla nekam predse. Ni bila videti pretirano vroča. Niti mlačna se mi ni zdela. 
Mozoljavcu sem hotel reči, da ne bo zamudil ničesar posebnega, če se stvar ohladi, a sem si premislil, ko sem videl napeto pričakovanje v njegovih očeh.
»Ja, okej,« sem zavzdihnil in se ozrl po prodajalni. Levo, desno, police na steni za mojim hrbtom … končno sem opazil škatlice kondomov na stojalu ob blagajni. Jasno, pri blagajni. Stopil sem čez Majka, ki me je s tal pogledal z mokro blaženimi očmi in drobtinicami tablet okoli ust. Pograbil sem par škatlic kondomov in jih prinesel mozoljavcu.
»Na, tu imaš.«
»Koliko…?« je začel, a sem ga prekinil: »Na račun hiše. Zdaj pa izgini.« Za sekundo je obstal, ni mu šlo v račun, kako se mu to nedeljo dogajajo same lepe stvari. Vsaj nekomu, drugi smo pa čisto v riti. Zarežal se je in stekel ven. Tudi Majku se je vse skupaj zdelo kul, pokazal mi je dvignjen palec in širok napol slaboumen nasmeh. 
»Vi si pa veliko privoščite, mladi mož!« je ogorčeno zakrakala stara čarovnica onstran pulta. Še vedno ona. Moja današnja mora. Nje se ne bom rešil z nekaj kondomi. Pa vendar se je moram nekako znebiti še preden Majk v tistih predalih spodaj odkrije in požre kakšno reč, ki res zadene. 
»Ja, okej,« sem rekel. »Žal moram sedaj zapreti lekarno. Res mi je žal, ampak če pridete jutri, se bomo posvetovali z vami, kolikor boste hoteli.« 
»Ne bodite nesramni!« je vzkliknila vsa ogorčena. »Nočete mi dati nasveta, namigujete da se mi riga, čeprav se mi samo spahuje, potem pa še postrežete nekemu mulcu, ki se je mimo mene vrinil v vrsto!«
»Gospa, poslušajte …«
»Nič poslušajte! Vpričo mene ste mladoletni osebi prodali spolne pripomočke!«
»Kaj …?«
»Poklicala bom tržno inšpekcijo! Tako že ne boste ravnali z mano.«
Kristus. Inšpekcija predstavlja sistem. Inšpekcija predstavlja oblast. Oblast pa predstavlja same probleme za take, kot sva midva z Majkom. Taki, kot sva midva z Majkom, nočemo imeti opravka z oblastjo. Čeprav se zdi, da je Majku ta trenutek pretežno vseeno za sistem, za oblast in za probleme.
Stara se je ihtavo zakopala v svojo ročno torbico in iz nje izbrskala prenosni telefon. Menda nima številke inšpekcije shranjene kar v imeniku, me je prešinilo. Po malem me je začela grabiti panika. Začel sem ocenjevati višino in širino pulta: bi lahko splezal čezenj in obvladal starko, še preden bi ji uspelo pobegniti do vrat in priklicati koga od mimoidočih? Kaj če jo udarim po glavi, da bo omedlela? Ne, to ne deluje, to uspeva samo v filmih. Ali pa mogoče komu, ki je bistveno močnejši od mene. Moral jo bom zagrabiti, ji z eno roko zamašiti usta in jo potem nekam zvleči. Kam? Kam? Gotovo imajo tu kakšno skladišče, ropotarnico, sekret za zaposlene, karkoli – zapreti jo moram nekam, od koder je ne bo slišati, če bo začela vreščati! Groza! In to moram narediti sam, jaz, miroljubni jaz! Na Majka seveda ne morem računati, ker je že ves zadet, blagor njemu --- 
»Koliko je številka informacij?« je zakrakala stara vešča. »Potrebujem številko inšpekcije!«
Kar je preveč, je pa tu mač. Moram jo zagrabiti in nekam zvleči, ampak tega ne bom zmogel na prazen želodec. Spustil sem se na tla in začel ihtavo brskati med razmetanimi škatlicami tablet. Majk se mi je prijazno nasmehnil, slinil se je kot prehlajen buldog, pojma ni imel, kje je in kdo je. Iz škatlice, ki se mi je zdela približno znana, sem izpulil tablico tablet, iztisnil dve ali tri in si jih potisnil v usta. In potem še dve.
»Ravno prav!« je nekje nad mano vzkliknila starka. Slišati je bila zadovoljna. Na suho sem pogoltnil tablete. Kaj hudiča ji je sedaj prav?
Vstal sem in pogledal čez pult.
In umrl od strahu.
Prisežem, v tistem trenutku sem za eno sekundo dobesedno umrl. Zagrnila me je tema, videl sem belo svetlobo in slišal nekakšne pojoče glasove. Naslednjo sekundo sem bil spet za lekarniškim pultom, otrpel od strahu. 
Pred pultom je stal policaj. Uniformiran, za glavo višji od mene, širok kot avtomat za kavo. Videti je bil jezen. Zaželel sem si, da bi ostal mrtev.
»Ravno prav,« je ponovila starka. »Mi boste pomagali, ker se tale mladi gospod noče posvetovati z mano, pa nekega huligana je spustil mimo vrste, in …«
»Gospa,« je zagodrnjal policaj. »Delal sem v nočni izmeni, bilo je grozno naporno, strašno me boli glava, ne mislim se ukvarjati z vašimi pritožbami.«
Stara je presenečeno umolknila, jaz pa si nisem upal niti dihati.
»Dajte mi prosim nekaj proti glavobolu,« se je policaj obrnil k meni. Usta sem imel suha vse do riti in posumil sem, da sem v zadnji minuti popolnoma osivel.
»Aspririn?« sem dahnil.
»Ne. Na aspirin sem alergičen,« je odvrnil. Zdel se mi je gromozanski.
»Kaj pa?« sem vprašal skoraj šepetaje.
»Kaj pa vem, kaj. Vi ste strokovnjak,« je odvrnil nekoliko nestrpno.
»Sem vam rekla, da se noče posvetovati!« je stara znova prešla v napad. »Sploh ne vem, ali je res strokovnjak! Me prav zanima, kakšne tablete vam bo dal za glavobol.« Izzivalno me je pogledala. Tudi policaj me je gledal. Je kaj posumil? Me gleda kot osumljenca?! 
»Zakaj ste tako mokri?« me je vprašal. O groza, o groza. Zdaj me bo spregledal.
»Vroče mi je,« sem zatrepetal.
»Vroče?«
»Ja … klima je crknila.«
Sekundo ali dve je razmišljal o crknjeni klimi, potem pa se je čez pult sklonil proti meni in rekel: »Tablete.«
Pa me ima. Konec je. Spregledal me je, vse ve. Ve, da sem tik pred njegovim prihodom pojedel nevemkoliko nevemkakšnih tablet. Ve, da za pultom na tleh sedi Majk, zadet kot mošeja v Bagdadu. Ve, da sva z Majkom vlomila sem noter, da sva hotela nabrati zanimivih tablet, takih ki res zadenejo. Ve, da sva hotela tablete zvečer prodati rednim pacientom v bifejih okoli postaje in mogoče mulariji v disku. Vse mu je jasno. Mogoče celo ve, da je bilo vse skupaj Majkova zamisel, ampak Majk trenutno ne sodeluje in bom najebal jaz ---
»Prosim,« je rekel. Prosim? 
»Uh?« Je rekel prosim?
»Lahko dobim tablete proti glavobolu? Prosim.« Beseda je zvenela kot grožnja.
»Vidite! Kaj vam pravim!« je zahreščala stara čarovnica, jaz pa sem se znova spustil na tla k Majku. Ne nalašč, pač pa so mi od strahu odpovedala kolena in sem padel na vse štiri. Na slepo sem pobral nekaj tablet, pet, šest ne vem kakšnih in jih požrl. 
»In še nesramen je!« je nekje zgoraj krakala stara. »Rekel je, da rigam, čeprav se meni samo spahuje, dame ne rigamo---« V tistem trenutku se je Majk odločil vključiti v pogovor. Glasno in na dolgo je rignil. Menda so se zatresle celo šipe v oknih. Pobral sem še par tablet in mu jih na hitro zatlačil v usta. Nekako sem se uspel skobacati pokonci, naslonil sem se na pult in se znašel iz oči v oči s policajem.
»Tole je bilo riganje,« je rekel in me gledal s privzdignjenimi obrvmi. 
»Riganje,« sem pritrdil. »Definitivno.«
»To je višek …« je slabotno protestirala stara. Videti je bila pretresena.
Na pult sem stresel pest različnih tablet, ki sem jih naključno pobral iz zmešnjave na tleh.
»Ti dve sta za glavobol,« sem izbral dve rumeno beli kapsuli in ju s prstom potisnil na njegovo stran pulta. »Pa še ena taka in ena malo drugačna.«
Na določeni stopnji zadetosti postane človek nenavadno prepričljiv. Ko se v sistemu pretaka ravno toliko kemije, da ti je v bistvu po malem vseeno za ves svet, mali možgani pa sporočajo, da razumski centri velikih možganov drug za drugim prehajajo v stand-by, takrat se obraz sam od sebe razleze v sliko nedolžne odkritosti, oči pa dobijo vlažen in zaupljiv lesk. V takem stanju si sposoben prepričati skoraj kogarkoli v skoraj karkoli. Ne, mami, jaz tega ne počnem, res ne, kako lahko pomisliš na kaj takega, sosedov mulc pa ja, on je pa vedno zadet. Gospa, posodite mi desetaka, izgubil sem denarnico, nujno moram na avtobus, moj oči umira v bolnici, rad bi ga še enkrat videl. Ja gospod policaj, to so tablete proti glavobolu, kako lahko podvomite v moje besede, nenazadnje stojim za lekarniškim pultom in vas gledam z okroglim, goveje zaupljivim pogledom. Moja glava je bila raketa, ki jemlje zalet za potovanje v stratosfero. Ni me bilo več strah, postajal sem nepremagljiv.
Policaj je negotovo gledal vame, pa v ponujena zdravila in spet vame. 
»Vse tole?«
»Saj ste rekli. Da vas fejst. Boli.« S police za sabo sem vzel stekleničko nekakšne izotonične pijače, ali pa je bila notri sadna kašica za dojenčke, kaj pa vem. »Na. Za poplaknit.« Jezik se mi je v ustih valjal neobčutljiv in kosmat kot nezavesten krt, besede so se mi zatikale. Vse skupaj se mi je začenjalo zdeti precej zabavno.
Policaj je previdno odprl steklenico in začel jesti tablete. V tem času sem izmed razmetanih na pultu izbral tri najlepše obarvane in jih potisnil proti stari.
»Tole je pa zato. Da ne boš več. Rigala.« 
»Jaz ne rigam,« je protestirala, a brez pravega žara. Postrani je pogledala proti policaju. Ker je on pojedel svoje tablete, se ji je zdelo, da lahko tudi sama naredi isto. Pomislil sem, zakaj pa ne, in sem še sam pogoltnil dve ali tri.
»Kakšni zvoki so to?« je vprašal policaj. 
Majk je pod pultom nerazločno jamral sam pri sebi.
»Klima,« sem se zarežal.
»Klima?«
»Klima. Pokvarjena.« Zastrmel se je vame, kot da ne ve čisto dobro, kaj naj – se norčujem iz njega in si zaslužim par bušk, ali pa sem samo nenevaren pavliha in se lahko šali z mano. »Na,« sem pred njega potisnil še nekaj različnih tablet, da bi mu olajšal odločitev.
»Za glavobol?« je vprašal.
»Aha,« sem pritrdil. 
»Kaj pa jaz?« se je oglasila stara čarovnica.
»Tudi ti,« sem se strinjal. »Izberi.« Gostoljubno sem pokazal na izbor tablet na pultu, potem pa sem se sklonil in s tal prinesel še nekaj dodatne ponudbe. Oba s policajem sta začela zamišljeno brskati med njimi, tu pa tam sta kakšno pojedla, verjetno ker se jima je zdela zanimive barve ali oblike, vse bolj jima je šlo na smeh in nedelja je počasi spet postajala čisto prijeten dan. Tudi sam sem se jima pridružil in ko sta čez čas preostale tablete pospravila po žepih in z roko v roki odšla iz lekarne, smo se poslovili kot stari prijatelji; bilo je veliko objemanja in trepljanja po ramenih in stara mi je na koncu celo udarila v dlan. Gimefajv, je rekla.
Ko so se za njima zaprla vrata, sem se od samega smeha za pultom sesedel na tla. Na pol poti sem srečal Majka, ki se je ravno v tem trenutku kobacal pokonci, in bilo mi je žal, ker je zamudil moja najboljša prijatelja. Majk je zataval po prostoru, jaz pa sem na slepo pobral eno od škatlic s tal.
»Ja, okej,« sem rekel Majku, ki se je odločil posodo z okrasno rastlino uporabiti kot pisoar. »Kul,« sem rekel, ker je zalival bolj svoje čevlje kot lončnico, ampak bil je prezaposlen in se ni zmenil zame.
Spomnil sem se na škatlico tablet v svoji roki. Ime zdravila mi ni bilo znano. Pogledal sem bolj od blizu, da bi z embalaže razbral, če se splača poskusit vsebino.
Pred uporabo natančno preberite navodilo, je pisalo tam.
Pa kaj še. Jaz se bom kar s farmacevtom posvetoval.


(konec)